Prvo en velik aplavz za mene, saj sem končno zbrala dovolj poguma da napišem nekaj vrstic oz. Je končno prišel dan,ko sem sama pri sebi rekla: "Dovolj maš tega, da si skoz pod tujo senco stopi korak vstran in takoj boš našla svojo" Namreč tu bo govora o samozavesti, o samopodobi, o tem kako se nekateri ne sprejemajo in tako rinejo rinejo globje in globje. Sama sem bila na taki točki,ko sem se morala zavedati da imam samo eno življenje in da življenje žal ni z rožicami poslano, življenje je bitka ki se nikoli ni bila premagana človek vedno izgubi. Na žalost je tako ampak mi navadni smrtniki ne moremo nič- dosedaj. Ampak mislim,da nam prihodnost prinaša odgovore na to kako bi lahko živeli dlje ampak do tedaj bo še zelo dolgo in če verjamete v reinkarnacija boste morda vi tisti,ki boste kaj odkrili. No pustimo prihodnost no torej kaj vam želim povedati ne glede na to na kako točki ste v življenju vedno obstaja upanje. Naredite si tole življenje unikatno,da se vas bodo spomin...
Lepa beseda lepo mesto najde!